Sedim na strehi in gledam kako mi rahle dežne kaplje močijo lase. Namesto da bi se učila, mi gredo po glavi vsi dogodki današnjega dne. V glavi se mi prepleta nešteto stvari, ki nevem kako naj jih rešim. Vem da vse stvari niso moja krivda pa vendar sem vsega kriva jaz. Gledam kako kapljice hitro zginjajo na žgočem kamnu in si želim da bi tako hitro izginile tudi težave. Veje dreves svobodno plešejo v močnem vetru. Zadnja stvar ki jo vidim je listje, ki breztežno pada na premočeno travo. In potem? Zaskrbljena od težav, mi glava pade v naročje. Čez nekaj sekund začutim solze kako polzijo po mojih licih. Veter mi razmetava lase in začne me zebsti. Ampak vztrajam. Vse moči uprem v iskaju same sebe vendar se ne najdem. Žalostna sem a čez nekaj trenutkov spet vesela. Spet posije sonce in spominjam se vsega lepega. Ne razumem tega nihanja razpoloženja. Dobesedno me spravlja ob živce. Kaj če bom tolikokrat žalostna in brez volje, da mi bo kar naenkrat, čisto nevedoč zmanjkalo tega lepega...

Opravičujem se usem ki sem jih kadar koli in kadar koli jih še bom prizadela.

Rada vas pa mam! ;)